Razmere v gorah

RSS podatki

Prispevki zadnjega meseca: (32)

• Husfjellet 632 (Status_connected, 14.04.2026)
• veliki vrh Begunjščice (Matjaž, 13.04.2026)
• Kvænan 964 (Status_connected, 13.04.2026)
• Store Hesten 874 (Status_connected, 12.04.2026)
• Begunjščica (Gabro, 12.04.2026)
• Peski (Mirov, 08.04.2026)
• Keipen 938 (Status_connected, 11.04.2026)
• Rodica (Ales_S, 08.04.2026)
• Grosvenediger 3657m (Lidija_Honzak, 06.04.2026)
• Begunjski vrh (Jure_Munda, 06.04.2026)
• Schonjochl (Debeli_Kamen, 03.04.2026)
• Kotovo sedlo (Gabro, 03.04.2026)
• Tour du Vanoise (Vanja_Starčević, 17.03.2026)
• krvavec (Matjaž, 25.03.2026)
• Pod Kriško steno-Krnica (Gabro, 24.03.2026)
• Nad Šitom glava (Čeha, 24.03.2026)
• Krnica (Jure_Munda, 20.03.2026)
• Galičica – Magaro (Damjan_S., 21.03.2026)
• Jablanica - Crni Kamen (Damjan_S., 19.03.2026)
• Korab (Damjan_S., 17.03.2026)
• Titov vrh (Damjan_S., 16.03.2026)
• Ljuboten (Damjan_S., 15.03.2026)
• Piz Daint 2968 (Status_connected, 20.03.2026)
• Äusserer Bärenbartkogel 3471 (Status_connected, 19.03.2026)
• Mitterloch Spitze 3176 (Status_connected, 18.03.2026)
• Velika planina (Čeha, 16.03.2026)
• Mittlere Malheim Spitze 3364 (Status_connected, 13.03.2026)
• Košutna (Gabro, 13.03.2026)
• Ovčji vrh (Ales_S, 13.03.2026)
• Norveška -Lyngen Alps (Vital, 10.03.2026)
• Tolsta Košuta (Ales_S, 10.03.2026)
• Hribarice (Damjan_S., 09.03.2026)

Zadnjih 20 prispevkov

Husfjellet 632 je upravičeno zelo obiskana gora. Leži neverjetno izpostavljeno. Z vseh strani jo obliva morje.
Morda pa morska klima blagodejno vpliva tudi na smučanje, ki je bilo kot po maslu navkljub oblačnemu nebu.

Po dolgem bolniškem dopustu pa včeraj zopet na turci. Iz Ljubelja po Šentancu gor in dol. Smuči sem navzgor zaradi ojuženega snega kar nosil, saj so narejene štapne od pohodnikov prejšnjih dni čez plaz dobro služile.Vrhni greben Begunščice je mestoma že kopen, tako,da je bilo iz vrha do vstopa v Šentanca potrebno smuči 2x sneti.Sam spust po plazuje bil odličen, morda bi za kako stopnjo trši sneg razmere še zabelil, ampak za mene je bilo tudi tako uredu. Pod ostenji Begunjske vrtače sem prismučal dokaj nizko, tako,da je bilo smuči do avta potrebno nosit le 10.minut.
lpm

Kvænan 964 je prvak otoka Senja. Kljub severnemu pobočju je prvih 200 višincev nad morjem kopnih. Tako malo snega kot je letos, domačini ne pomnijo. Vseeno ga je za sproščeno smuko dovolj.
Tik pod vrhom se na sedelcu med vršnimi roglji odpre prizor tiste veličine, ob katerem večina planincev, ko ga ugleda, popada na kolena.

Začetek ture je ob morju. Prvih 50 višincev je potrebno odnesti. Na 420 metrih vzpon popestri prečenje zaledenelega jezera. Zadnjim 200 višincev proti vrhu pa najbolje pritiče ime "Nebeška Pot vzdihljajev".
Smuka je potem drugotnega pomena. Mimogrede: Vse kar ni obrnjeno direktno na jug, je bilo trdo kot beton - do plaže.

Od Vrtače dalje na sneg, nazaj grede pa čisto desno in prideš še precej nižje. Za moje pojme odlično, Šentanc me je prav pobožal. Mestoma malo preveč omehčano, še posebno zgoraj pod opastjo, sicer pa tudi predel putrčka najdeš. Kamne se lepo pogliha z zavoji, tako da plus pet. Mogoče malo pretiravam, ampak nikakor ne bom kritiziral, ker sem res užival. Če bi imel jutri dopust, bi šel definitvno še enkrat.

Peski (2176m) 8.april 2026
Ponovitev ture izpred skoraj točno 15 leti, le da smo tokrat le v treh. Tudi tokrat se zapeljemo skoraj do planine Leskovca(n.v. 1200 m). Za planino zagrizemo v klanec do pod Stadorja, kjer na (nv1500m) začne sneg. Smučke nesemo do prve poravnave (nv 1600m), nato si jih nadenemo na noge. Kmalu zavijemo v levo proti jezeru v Lužnici. Nadaljujemo nad jezercem po dolini do pod Vrhom nad Peski. Tu zavijemo v desno in naravnost navzgor do sedla desno od vrha. Tu se za kratek čas ustavimo, prijetno nas hladi mrzel severnik, sneg je še vedno zmrznjen, uživamo v prekrasnih pogledih na vrhove proti severu. Po grebenu dosežemo Vrh nad Peski (n.v.2176 m) in se pripravimo na spust. Tega začnemo po S strani, nato zavijemo v levo in kmalu v desno kjer se spustimo v dolino med Batogenskim sedlom in Krnskim jezero. Sneg je pomrznjen na predelih obsijanih s soncem pa že malo popuščen, smuka odlična. Z več vmesnimi postanki prismučamo na planino Polje (nv1550 m). Tu se okrepčamo, uživamo na soncu in pogledih na gore ki obdajajo Krnsko jezero. Sledi povratek po dolini nazaj na Batogensko sedlo (nv2080m). Kratek postanek in spust proti jezeru v Lužnici. Začetek spusta sneg ravno prav popuščen, smuka odlična, v dolini Lužnice in naprej proti izhodišču pa že zelo mehek. Prismučamo do (nv1550m). Smučke zopet na rame, sledi povratek v dolino do kombija.
16km hoje in smučanja in skoraj 1600vm vzpenjanja.

Južne vesine na soncu lepo odmrznejo do vrha in omogočajo lepo pomladansko smuko. Pod 300m višine popoldne sneg postane mehak v globini. Danes je bilo ob morju 8 stopinj - v senci, na severu Norveške!

Od avta 200 višinskih metrov peš potem pa na smučeh. Ker nismo bili zgodnji, smo se vzpenjali po odjuženem snegu. Le nad sedlom Suha so bili potrebni srenači. Vetra skoraj ni bilo in smo se kar težko odpravili iz vrha. Snega je na Rodici še dovolj, na vršnem pobočju je nekaj skal in večjih lukenj. Sneg je bil za smučanje bolj južen, sem in tja se pa je našla še kakšna ne preveč zmehčana flanka. Odsmučali smo skozi žleb, kjer pa je bilo še vedno trdo. Skozi gozd je še dovolj snega, no ja malo pridiha rodea je pa tudi bilo. In še peš sestop do avta. Kot vedno juhuhu! Andrej, Dare, Mare in Aleš

Smuka iz Grosvenedigerja je bila odlična in to iz vrha pa vse do koče Johannishutte 2116m.Juhuhu. Tako odlično smuko imajo še Francozi v svojih alpah redko. Se splača it in to čim prej. Celo grapa, ki se nad kočo Johannishutte zoži v ozko globel je bila vse do konca dobra za smučat. Tu me je po navadi strašil pogled na deroča ledeniško vodo, ki se izgublja nekam pod sneg, da ne padem notri. Tokrat te vode še ni in grapa je lepo zalita s snegom. Vendar prečka v strmini je. In če je koga strah se lahko nekoliko višje izogne temu delu s prehodom desno na greben, kjer je pot vzpona. Koča Defregger Haus je zaprta. Včasih je bila odprta za velikonočne praznike. Tipček, ki je kočo odprl in celo nekaj postregel je očitno omagal.Prvotni načrt je bil, da prespimo v zimski sobi (drv je dosti in deke so tudi), zato smo vzele spalke in nekaj več hrane. Do koče Johannishutte smo potem kar precej tovorile (približno pol poti je peš in pol na smučeh) in se odločile za udobje - polpenzijon v koči. Stane 57 eur in če pozabiš planinsko izkaznico te stane še dodatnih 12 eur. Ampak postrežba in hrana je bila res dobra. Pešačenje do koče pa itak odtehta odlična smuka in čudovit razgled. Upam, da sem te navdušila.Olee gremo. Aja pa še to. Na ledeniku so ljudje kar pridni. Vsi imajo pasove in en štrik. Redki hodijo tudi navezani.

Ukradli smo si spanec, zato smo bili nagrajeni z dvignjeno zapornico na cesti v Vrata. V soju svetilk smo se vzpenjali. Obrisi grebenov so postajali vse izrazitejši in jasnejši, ko smo smuči sneli iz nahrbtnikov. Nadalje je turaška duša zabela ob lagodnem vzpenjanju navkreber. Snegu se je poznala sobotna toplota, da smo lahko udobno rezali smučino v pravšenj sneg. Za Cmirom nas je obsijalo sonce. Na prvem najstrmejšem predelu me kot vedno niso navduševale dolge smuči, kajti pogosto obračanje zahteva močno atletsko prožnost, ki pa jo leta počasi kradejo. A kaj, ko pa se s takimi dilcami tako lepo smuča! Prav tu me je pozdravil kamen, ki je priskakljal po strmini se odbil od mojega prsnega koša. Očitno je Nekdo poskrbel za srečen razplet. Sledili smo smučini pod Rjavčevimi glavami. Čudovit pogled iz sedla med Glavami in Begunjskim vrhom na očaka in njega ostenje. Prečenje do Begunjskih vratc in dvig proti Begunjskemu vrhu. Sprva na smučeh, nato pa po stopinjah, ki so jih uhodili prednamniki. In glej! Spodnja noga se mi v že tako globoki stopinji udre. Prevali me preko roba stopinje in zadrsim po bregu. Ne bom zapisal mojega komentarja zaradi izgubljene višine. Povzpnem se nazaj in ni vrag: malo višje ponovno. Dovolj! Tudi od tu so bili zavoji čudoviti. Robi in Jošt pa sta dosegla zastavljeni cilj. Na sedlu je sledila tradicionalna malica Velikonočnega ponedeljka.
Trije smo izbrali za spust smer pristopa, Robi pa po bregovih Vrbanove špice. Slednji je potekal po osojah, zatorej je bil sneg trši brez prediranja. Tudi prehodi so bili solidni. Ostali pa smo orali po spomladanski mehkobi in preorali bregove kot kmet njivo spomladi. Kljub težkemu snegu je bila smuka odlična. Nižje zavijemo pod Požgano mlinarico, nato pa proti poti. Ko smo si nadevali vsak svoj križ na rame, nas je pozdravil plaz preko stene Nad Kuhinjo špice.
Lep Velikonočni ponedeljek

Sneg se prične na cca 1300 m/nm (gozdna meja).

Robi, Rok, Jošt, Jure

Začetek na parkirišču malo za gostiščem Muhlenstuberl. 5 minut peš po cesti, nato pa ob smerni tabli za sedlo Shonjochl desno po cesti nezgrešljivo do Bergail Alm. Nas planino sva šla kar po cesti nato pa v juhozahodni smeri po dnu široke doline. Sprva enakomeren vzpon, ki je proti vrhu vse bolj strm, zato srenači pridejo še kako prav. Nisva se vzpela čisto do sedla, ker bilo vse spihano in poledenelo, tako da sva šla levo na teme prevrha Edigona. Smuka ena sama poezija nazaj do planine. Z vrha mešanica trdega in predelanega snega (skorje ni bilo), spodaj srenec. Na celotni turi sama z izjemo ene turne smučarke. Res lepi so ti kraji.

Takoj iz parkinga na smučke, no dobr ene dvesto metrov je vseeno treba peš, da prideš na niti ne prehudo ledeno cesto. Nisem bi zgoden, pozen pa tudi ne-mal čez deveto. Veter preteklih dni se naj bil tekom dneva umiril in res, ga skoraj ni bilo, razen na vrhu sedla. Dva italijana pred menoj tacata ravno po špuri. Neverjetno res. Bi jima kaj rekel, vendar, ko ju dohitim, vidim zaljubljen par. Brez veze, itak sta z mislimi na pol drugje. No nekje sredi melišča se tudi jaz odločim, za pešaka in da bom dal smučke na hrbet. Poln kufr mam odrsavanja, zato do izravnave pod ozebnikom nosim. Eden pred menoj brez težav na dilcah, meni pa ne ratuje. Ne vem, nekaj glede hoje mi ne špila. Kakrkoli, kmalu sem na vrhu sedla in kmalu me tudi ni več. Piha. Smuka pa vse živo, od klože, napihanca, zastrugov, betona, pred gmajno skoraj čofta, v gozdu pred kočo lepa steza, poglihana u nulo, ni da ni. Lep dan je bil. Aja, sem poskusil še na velikanko, pa me je mojstr očitno zadolžen za njo vljudno opozoril, da me ne bo spustil po puklu. Lep pozdrav, Samo

Prejšnji teden smo obiskali osrednji del NP Vanoise v Franciji. Za ta spomlad smo si zastavili dve možnosti, ki sta dovolj narazen da vreme in snežne razmere niso podobne (beri: enako neugodne ko pride čas za turo). Prva varijanta je bila prečenja Albulških Alp (severni del Graubuendena) druga pa obisk osrednjega dela NP Vanoise, ki smo ga planirali že leta 2019. V začetku marca so se je plazovna situacija v Graubuendenu izboljšala in smo se odločili da gremo tja. Vreme je okoli 10. 3. kazalo dobro, potem je prišlo sneženje, ki je od 13. do 14. 3 pustilo 60 vm novega snega na območju Julirepassa in je nevarnost plazov postala previsoka; obenem je v Vanoise padlo do 30 cm snega, napovedano je bilo hitro upadanje lavinske nevarnosti. Iskazalo se je in da bo le nakaj dni lepega vremena in da če želimo na turo to mora biti med 16. in 21. 3. Prvotno načrtovano turo v Vanoise od 7 dni smo skrajšali na 6 (odpovedali smoe se vzponu na Grand Casse), ponovno smo rezervirali koče, edino ni bilo prostora v koča Dent Parache ali Fond du Aussois (prav bi prišle za aklimatizacijo), ki so nad smučičem Aussois. V ponedeljek 16. 3. smo se skozi Padsko nižino zapeljali do Torina in potem proti jugu do Modanea skozi tunel Frejus. Prespali smo v apartmaju v vasi Avrieux pod Aussoisom in se naslednje jutro z sedežnicami Armoise in Grand jeu odpeljali na 2600 m in prečkali okoli JZ rebra Dent Parache. Sledil je vzpon na Col de Labby (3320 m) in spust po lednikih Genepy in do Mahure do jezera Arpont (z enim vmesnim vzponom). Sneg he bil napihana skorja, ki ne drži. Kratki vzpon (20 m nV, ampak 500 m v daljavo) na prelom nad kočo Arpont in spust po žlebu do nje (spet skorja, zadnjih 100 m v odjenjani srenec).
Vremenska napoved za sredo 18. 3. je bil prihod oblakov iz Italije in rahlo sneženje od poldneva. Skupaj z ostalimi smo štartali ob 7 h, sledil je vzpon nazaj do jezera Arpont, potem po sistemu dolinic na ledenik Arpont. Prvi oblaki so nas zagrnuli že pred 9 h, začelo je snežiti, vidljivost je bila 20-30 m, brez vsakega občutka naklonine in smo ob 10.15h na višini 3150 m sklenili da bomo obrnili nazaj; odločitev nam je olajšala skupina Švicarjev ki je prišla 300 m višje in je tudi obrnila. Smuka nazaj je v glavnem bila poševno abručanje in vožnja v plugu po sledeh predhodnikov v megli do jezera; naprej do koče pa presmučani skorji. V koči smo bili pol ure za poldnevom in smo popoldan izkoristili za tuširanje, pre-rezerviranje naslednje dve koče, vse to udobno nameščeni v naslonjače v lepi jedilnici/bivalnem prostoru koče Arpont; snežilo je ves dan.
V četrtek smo ponovno odrinili v sončnem vremenu, špuro smo v naši smeri ta dan vlekli sami. Od mesta, kje smo obrnili smo premagali strmo stopnjo pod sedlom Arpond in se čez pobočja Dom des Nants povzpeli na greben in naprej do Col du Chaseforet. S sedla je slabih 100 m vzpona na Dome de Chaseforet 3586 m, na sam vrh smo stopšili peš ker zadnjih 20 m višine bilo preveč kamnov. Po eldeniku Vanoise smo ossmučali proti Dome des Sonailles (napihani zastrugi), potem po ledeniku Pelve na Col du Pelve. Sledilo je 170 m vzpona pod Pouind Oues du Mont Pelve in naprej na Col du Dard. Spust po ledenikij Vanoise in Arclin je v glavnem poteka po obstoječi smučini (mala naklonina). Smučarski najboljši del ture je bilo 100 m spusta po strmi stopnji nad Col di Vanoiese (presmučani pršič). Sledilo je še iskanje optimalne linije (beri: brez vzpona) do koče Col du Vanoise 2500 m.
V petek 20. 3. smo začeli ob 8 h s spustom po trdih presmučanih severnih pobočjih Aguille de la Vanoise do smučišča in potem po progah v sam center Pralognana. Privoščili smo si pavzo za kavo in croissant. Nadaljevali smo malo pred 11 h z dolgim vzponom (1000 m višine, 15 km hoje) po dolini, ki vodi pod Aigulle de Peclet pod katerim je koča Peclet-Polset 2460 m. Slabih 6 h vzpona (šli smo po malo daljši, ampak smučarski in plazovno bolj ugodni varijanti) po samotni dolini je meni bil višek ture.
Soboto, zadnji dan smo začeli s kratkim spustom pod kočo, podtem je sledil blagi, na koncu strmi vzpon pod Breche de la Croix de la Rue. Večja skupina pred nami je naredila stopnice, treba je nesti 100 m višine (naklonina do 50 st nekaj metrov) do škrbine. Vreme je od jutra bilo spremenljivo, megle in sonce. Spust po vzhodnih pobočjih Cimes de Planettes po že opisani kvaliteti snega, ko smo prišli v spodnji del krnice je skorja bila trda, proti koči Fond du Aussois pa že rahlo odjenjano. Malo pod kočo je bilo potrebno ponovno upregniti pse in se povzpeti 250 m nad kočo Dent Parache - prečka ki poteka slabih 100 višine nižje je bila kopna. Spustili smo se do Ref. de la Furnache za katerim smo še nekaj prečili v spustu do proge smučišča po kateri smo prismučali prav do avta.
V petih dnevih smo prečkali osrčje NP Vanoise, nabralo se je 80 km na smučeh in 5600 m vzpona (spusta pa še 100 m več); zardi slabega vremena v prvem delu je odpadel planirani vzpon na Aiguille Peclet. Naša GPS sled na nekaterih mestih malo odstopa od smeri označene na IGN kartah, speljana je po manj strmem terenu. Če kogar kaj dodatno zanima mi lahko piše.

Žal se moj bolniški dopust vleče že neskončno dolgo, na smuči še ne morem, sva pa z mojim pasjim krvosledcem danes peš malce pokukala kako je na našem Krvavcu. Sneg se iz parkinga na Jezercih proti Kriški za hojo na smučeh začne čez 4. minute hoje in je kljub temperaturi ki vlada grifik trd celo mojo prehojeno pot.Snega na Krvavških poljanah je še precej in močno upam, da me počaka, da se rane zacelijo in se še to sezono vrnem na smuči tudi jaz, saj mi solzica kar zalije oko, ko prebiram vaše opise.
Samo (Gabro) hvala za lepe želje in bravo za lepo turco nad Krnico.
Vsem lep pozdrav in uživajte po spomladanskem firnu.
Matjaž

Potrditev še z moje strani, pod steno se super smuča. Parkiram pri križu, trije smo bili. Na sneg lahko stopiš, še cca tristo metrov pred Pišnico, no če si tišast, sicer pa takoj za vodo. Plus pet za zimo v teh koncih, vsekakor. Hoja do vrha hitro mine, v osrednjem delu nataknem srenače, ker brez njih zihr ne bi oddelal žleba. Sneg pa ža med hojo vrhunski, suh, po vrhu nekaj centimov puhca, pršiča, ne vem. Vem samo to, da ni bil južen😐. Hitro sem na vrhu, kjer zavijem levo pod steno. Sonce je že obsijalo celotno krnico, zato moram hitro dol, da izkoristim za moje pojme vrhunske razmere. Takoj od stene, je bilo nekaj zavojev še trdo, vmesne "kugle’ strnjenega snega me malo zrukajo, ampak nič posebnega. Potem pa res sama uživancija. Sproščeno do osrednjega žleba, med smuko gledam svojo senco in oblačke snega za menoj. Naj traja, samo naj traja si mislim. Po moje ta flanka ne more biti slaba, tud če so slabe razmere. Seveda sem moral ponoviti še enkrat, čeprav sem že med hojo navzgor sodeč po coklah, ki so se mi delale vedel, da bo vse skupaj bolj južno. A ni bilo hudega, zgornja flanka še vedno zelo lepo smučljiva, spodaj pa tudi brez posebnosti, vse do Pišnice. Lep pozdrav vsem, Matjažu pa čim prejšnje okrevanje. Samo

Danes nad Vršičem zelo lep dan.Malo čez osmo uro je bilo zgornje parkirišče kar polno.Sneg je bil še rahlo pomrznjen,tako da takoj z srenači v breg.Sam jo mahnemo v smeri Nad Šitom glavo in ni mi žal.Z naključnim samotarjem si deliva celo pobočje.Res je malo nižje od MM,a to je duši čisto vseeno.Planiška velikanka je speljana v nulo, pobočje pod mano proti Vršiču pa tudi.Spomladsnski sren je takšen kot mora biti.

Bil je podarjeni dan. Lagoden odhod iz Ljubljane, le nekaj parkiranih avtomobilov pred vršnjim odcepom za Krnico, drsenje po zamrzlem snegu na poti do koče in malo dalje, nato pa po vse večji plasti pršiča, v katerega so vtrli pot smučarji pred nama. Bilo jih je malo. Vznesenost so nama dajale redko popisane strmine. Na prvi izravnavi pozdraviva četverico, ki se je pripravljala za spust. Ubrala sva mimo njih pod steno Križa. Poizkusila sva doseči točko tik pod steno, a se je tako mlelo pod smučmi, da sva obupala malo pod zastavljenim ciljem.
Prvi zavoj je bil previden, saj je zahrskala skorjica, nato pa nekaj zavojev v globokem meljastem snegu. Popisovala sva nedotaknjeno strmino, ki jo je prejšnji dan poljubilo sonce, da je rahla skorjica poletavala iz zavojev. Nižje pa en sam pršič. Do 30 cm na trdi podlagi. Vriskava do macesnov, kjer se spogledava: seveda, še enkrat pod steno. Zopet sva zavriskala risaje vijuge v pršiču. Srednji del je manj ugoden za od zgoraj na mehkobo razvajena kolena. Nižje v smeri struge pa je sneg že poljubljala pomlad, saj so se grbinice že toliko zmehčale, da je bilo vijuganje bolj mehko. Po gozdu udeneva pot in po njej izkoristiva vsak meter spusta za vijuganje.
Bil je podarjeni dan.

Na smuči 5 minut od avta.
Višina snega:
v dolini še zadovoljiva,
srednji in vršnji del: snega ni prav veliko, a dovolj. Pozornost na mine pod snegom ni odveč, predvsem na spihanih delih.

Izgleda, da bo zima še trajala....

Robi K, Jure

Za zaključek turnosmučarskega raziskovanja jugozahodne Makedonije se odpeljemo še v Narodni park Galičica. Odlika vzpona na Magaro je, da se z enega mesta odpira pogled tako na Ohridsko kot na Prespansko jezero – razgled, ki ga težko pozabiš.
Na prelazu nas (o)brije leden veter, ki nas prisili, da se bolje oblečemo, kot bi se sicer. Vzpon poteka mimo planinskega doma, skozi krajši pas gozda, nato pa po sistemu dolinic vse do vrha. Oblačen pokrov nam prikriva razgled, veter pa sili, da se ne obiramo, je pa zato smuka uživaška, saj je sneg še nepredelan.
Sedemsto višinskih metrov vzpona je ravno prav, saj nas nato čaka še dolga vožnja nazaj do Skopja. Fajn je bilo.

Po dnevu počitka oziroma, kot pravi Tome, rest day, ki smo ga izkoristili za kulturno, zgodovinsko in kulinarično raziskovanje Ohrida in okolice, je sledil vzpon na Crni Kamen na Jablanici.
Skozi Strugo se zapeljemo do izhodišča na Gorni Belici. Preko noči je zapadlo nekaj svežega snega, a smo imeli srečo – cesto ravno pred nami plužijo. Vseeno moramo nadeti “snežne nogavice”, da se varno pripeljemo do hotela Belica.
Med rahlim sneženjem se pripravimo na vzpon. Sprva vlečemo smučino po cesti, pokriti s svežim snegom, nato pa se odcepimo v desno in sledimo dolini z manjšim potočkom, ki ga moramo večkrat prečkati in sneti smuči. Nad gozdno mejo nas zajame megla. Vztrajamo še nekaj časa, dokler se ne odločimo za obrat – vztrajati v takem vremenu ne bi imelo pravega smisla.
Spust je rahlo tvegan, predvsem v gozdu, kjer bi se smučka in z njo smučar kaj lahko zapletel v vejo, skrito pod novo zapadlim snegom. Eva je to past preizkusila tudi sama, a na srečo brez večjih težav. Na povratku se ustavimo v prijetnem hotelu, kjer smo ta dan edini gosti in so nas še toliko bolj veseli. Miha pa celo da izjavo za objavo...

Nastanitev zahodno od jezera Mavrovo zapustimo zgodaj, saj nas čaka dolga tura. Priganja nas tudi vremenska napoved – popoldne je namreč napovedano sneženje, ki nas sili, da pohitimo. Ob reki Radiki se zapeljemo mimo policijske kontrole vse do odcepa ceste pri pritoku Shtirovica.
Do prvega snega nosimo smuči približno 15 minut, nato sledi še nekaj krajših prekinitev. Pri nekdanji karavli na Strezimirju zapustimo cesto in se vzpnemo v območju markirane poti proti Velikemu Korabu. Nad gozdno mejo, je pot dobro označena s koli, ki gledajo izpod snega in nas usmerjajo naprej.
Tik pod meglenim pokrovom, na višini okoli 2.300 metrov, se odločimo obrniti. Do vrha bi imeli vsaj še dve uri vzpona, in raje kot tvegati tavanje po megli, se prepustimo mikavni dolini. V loku proti SV nas pripelje nazaj na planino in nam podari odlično smuko. Celo difuzna svetloba, ki smo jo sprva pričakovali, se je porazgubila.
Preostanek dneva zapolnimo z vožnjo mimo Debarskega jezera proti Ohridu.