Razmere v gorah

RSS podatki

Novejši prispevki: (30)

• Vorderer Verdinser Platenspitze 2680 (Status_connected, 12.10.2025)
• Spronser Rötelspitze 2625 (Status_connected, 11.10.2025)
• Collecchio 2957 (Status_connected, 10.10.2025)
• krvavec (Matjaž, 06.10.2025)
• Creta di Aip 2279 (Status_connected, 28.09.2025)
• Hohe Geige 3395 / Ötztalske Alpe (Status_connected, 18.09.2025)
• Cornone di Blumone 2843 (Status_connected, 08.09.2025)
• Monte Vioz 3645 & Cima Linke 3631 (Status_connected, 07.09.2025)
• Cima Monticello 3161 & Cime di Pietra Rossa 2867 (Status_connected, 06.09.2025)
• MTB / Pale di San Martino (Status_connected, 10.08.2025)
• Cima dei Bureloni 3130 (Status_connected, 09.08.2025)
• Torre Diamantidi 2842 / Latemar (Status_connected, 08.08.2025)
• Morra de Lechugales 2444 (Status_connected, 28.06.2025)
• Vega Urriellu 1902 (Status_connected, 27.06.2025)
• Picu Cotalba 2026 (Status_connected, 26.06.2025)
• Ruta del Cares (Status_connected, 24.06.2025)
• Peña Vieja 2617 / Picos de Europa (Status_connected, 23.06.2025)
• Mittlerer Bärenkopf (Damjan_S., 21.06.2025)
• Hohe Riffl (Damjan_S., 21.06.2025)
• Johannisberg (Damjan_S., 21.06.2025)
• Torkarspitze 2574 (Status_connected, 12.06.2025)
• Creta Forata 2462 (Status_connected, 11.06.2025)
• Capolago 2554 (Status_connected, 10.06.2025)
• Nebelkareck 2535 (Status_connected, 31.05.2025)
• Schwarzhorn (Vital, 25.05.2025)
• Teme (Damjan_S., 25.05.2025)
• Kanjavec (Damjan_S., 25.05.2025)
• Festvågtind / otok Austvågøy (Status_connected, 20.05.2025)
• Pod Lopo (Matjaž, 19.05.2025)
• Mannen 400 (Status_connected, 19.05.2025)

Zadnjih 20 prispevkov

Od vseh hribov nad Meranom je najbolj obiskan Gr. Ifinger 2581. Sto metrov višji sosed Vorderer Verdinser Platenspitz 2680 veliko manj. Izhodišče za oba je smučarski center Merano 2000. Vse koče in gostišča so odprta do novembra.
Pod vrhom zna biti led in sneg, ki se je ohranil v senčnih legah neugoden, posebno na izpostavljenih ozkih stezicah.

Od sonca obsijana južna pobočja tri tisočakov Texel grupe padajo strmo do Merana, ki je na 300 metrih nadmorske višine. S kolesom se je možno povzpeti do 1500, višje gre samo še peš. Tura je pestra in naporna: Nabirali smo brusnice, iskali gobe, pobirali kostanj...

Start ture je Santa Gertrude 1400, Val d’Ultimo. Do Passo di Rabbi 2467 vodi po dolini Kircbergtal nabrita MTB singlca. Nad Rifugio Lago Corvo turo popestrijo idilična jezerca. Zgoraj je do 20 cm snega. Ta na severnih straneh ostaja; Vse skupaj je dovolj za odlično jesensko turo. Collecchio 2957 se pozimi prelevi v turno smučarski vrh.
Live your chalenge!

No pa smo začeli TURNO SMUČARSKO KOLESARSKO sezono 2025/26 (TSKO) Včeraj pešak ob sneženju na Malo Planino, na Krvavc sem šel pa danes mal pofirbcat kako je z snegom za smuči, bil sem pa prijetno presenečen, saj je snega iz Zvoha do Plaže po Krvavških travnikih dovolj, da pod smučko ni zaškrtalo niti enkrat.Presmučano je tudi nižje do Rozke in celo do Jezerc se je nekdo potrudil, vendar pa tam še ni vozno niti z bratovimi smučmi.(samo moje mišljenje) Danes je bilo tako, jutri pa bo morda že drugače. Tudi špura je bila dopoldan že potegnjena. Na vrhu pod Zvohom je bila ena flanka malce spihana, vendar se sneg poleg trave najde brez težav. Z biciklom pa kljub obtežitvi z smučmi in pancarji iz Plaže čez Kriško planino do avta na Jezercih snežena podlaga ni motila bajkarskega užitka.
JUHUHU SNEG JE TU. Srečno v novo sezono vsem snega željnim.
lpm

Cesta, ki vodi iz Pontebbe na Passo del Cason di Lanza 1552 je zaradi podora od Casera Rio Secco 1165 na gor zaprta za promet že kar nekaj časa. Tako se izlet na Trogkofel z italijanske strani spremeni v dolgo peš ali pa dobro bike & hike turo. Je to res?! V nedeljo ob štirih popoldne sta dva modela zaplankala spodnjo cestno rampo z dodatnimi lesenimi porajkli.
Z druge, zgornje strani, pa je zapora podobna tankovski barikadi neke pretekle svetovne vojne. Kaj si pohodniki o njej mislijo, kaže konkretna pot, ki vodi okoli nje.

Start ture je na 1600 v dolini Pitztal. Pot vodi do zelo prijetne Rüsselheimer hütte 2323. Vzpon na vrh po zahodnem grebenu, velja za objektivno varnega in je super razgleden. Bivša normalka po strmem pobočju ima status zasilnega spusta. Pod nogami se namreč hitro začne kotaliti kamenje, ki sproži drsenje večjih kamnitih plošč. Zelo neugoden občutek!

Zanimiv hrib v južnem delu grupe Adamello. Pod vrhom je potrebno malo poplezati (I - ll). Glavna atrakcija ture pa je zagotovo MTB vzpon po strmi tlakovani mulatieri od izhodišča 1800 pod Passo Crocedomini do koče Tita Secchi 2367. Tega se da v celoti zvoziti, a zato so morali E kolešček in moje noge iz sebe iztisniti vse, kar zmorejo.

Na 3600 je v petek zapadlo do 20 cm snega. Obdržal se je na sever obrnjenih ledenikih.
Današnji vzpon na Monte Vioz 3645 in sosednjo Cima Linke 3631 so zaznamovale zlizane skale, zadnjih 200 višincev pa nekaj blata, leda in snega. Pester in zanimiv sprehod z razgledi za umret, zaradi katerih se splača živeti še sto let.

Odročna in samotna bike & hike tura v Parco Nazionale dello Stelvio.
Cime di Pietra Rossa 2867 - Tako visokega pri nas nimamo. Je pa tisti naš, ki je tri metre nižji, vsaj trikrat lepši.
Cima Monticello 3161 - Je velik "kup kamenja" brez poti in ljudi. Ampak velja si ga zapomniti. Pozimi se zna izkazati kot odličen turno smučarski vrh.

Katera je že tista slavna krožna kolesarska tura po Palah di San Martino?
Iz la Rosete 2743 do Canale di Agordo 977, potem pa nazaj čez Passo Valles 2031, Baita Segantini 2170 in Passo Rolle 1980 do San Martino di Castrozza.
Za moje skromno kolesarsko znanje zahteven zalogaj!

Precej kamenja je zamenjalo svoje pozicije. Veliko zemlje je zdrknilo nižje dol. Melišča kažejo številne zemeljske podore. Poti so po večini sanirane in ponekod potekajo drugače kot pred leti.
Takšne so razmere v Palah di San Martino.

Torre Diamantidi 2842 se ponaša z imenom, ki vsebuje nadih dragocenosti. A najbolj je briljanten pristop nanj: Del od Oberholz do Forc. dei Camosci je extra klase!
Pristopne žičnice sem ignoriral in se raje povzpel s e kolesom.

Andara je ime vzhodnemu delu Picos de Europa. Pot na najvišji vrh, Morra de Lechugales, ni markirana, (pa saj ni nobena), a nič zato. Na najbolj izpostavljenem delu tik pod vrhom se blešči na novo nameščena veriga, kar je dobro. Na izhodišču (Hitu Escarandi) ni bilo gneče. To je bilo pa super.

Najslavnejša gora NP Picos de Europa se imenuje Naranjo de Bulnes 2518, vrh nezgrešljive, impresivne oblike. Pod njo Refugio Vega Urriellu 1902 oskrbuje plezalce in množico pohodnikov. Izhodišče je pod sedlom Collado Pandebano 1212. Tudi tu je pristop reguliran. Pogojen je s številom parkirnih mest. Midva sva ob osmih zjutraj dobila enega od zadnjih nižje ob cesti. Tura se je tako podaljšala za 200 višincev in več kot uro.

Izhodišče Lagos de Covadonga je v poletni sezoni dostopno samo z javnim prevozom. Obiskati ga želi na tisoče turistov. Kljub temu vlada v gorah zahodnega dela Picos de Europa mir. Na gori sva bila edina.

Ruta del Cares je 11 km dolga pot po soteski od Cain de Valdeon do Poncebos. Kanjon velja za prvo atrakcijo NP Picos de Europa. Obisk je temu primeren. Upravičeno - narava je tu res impresivna!
Omeniti velja še majhno zapuščeno vzporedno stezico nižje ob potoku, ki je ni na zemljevidu. Nudi zanimivo alternativo za del poti ob povratku do izhodišča.

Najlažji pristop do višav Picos de Europa je z gondolo iz Fuente Dé. Prva odpelje ob desetih. Zaradi velikega števila turistov pred enajsto ni bilo nič. Tudi v hotelski zajtrkovalnici zaradi prevelikega števila gostov ni bilo možno dobiti mize pred deseto. Tudi za večerjo ni bilo mize pred deseto. Povsod gneča. Kje smo in kam gremo? Todo bien, če ni popoldanskih neviht.

Ne, na vrh Mittlerer Bärenkopfa nismo šli – čeprav se je, le dobrih 200 višinskih metrov više, zdel skorajda na dosegu roke.
Z grebena (okoli 3150 metrov nad morjem) smo se spustili na ledenik Südliches Bockkarkees, po strmini, kjer nas je pričakal že ojužen, a še vedno prijetno smučljiv sneg. Ledenik sam pa je postregel z vse prej kot idealnimi razmerami – sneg je bil močno razjedan od vode, na srečo pa vsaj omehčan.
Z dvema prestopoma – na enem, sicer kratkem mestu, je sneg v manj kot 24 urah že povsem izginil – smo prismučali do točke, kjer smo dan prej prvič nadeli smuči. Pod skalami smo poiskali skrite, v vreče zavite copate, ki očitno s svojim vonjem niso pritegnile pozornosti svizce.
Preobuli smo se in odkoračili poletju naproti.
Evalvacija v Heiligenblutu je bila najdaljšemu dnevu v letu povsem primerna. O vsebini pa kdaj drugič. Le zaključek: Vsaka turna smuka je zgodba zase. Sploh, ko se na začetku poletja dokončno poslavljamo od zime.

Že na vrhu Johannisberga smo se spogledovali z nekoliko nižjim severovzhodnim sosedom. Ker smo bili še dokaj zgodnji, odločitev ni bila težka. Vzpon po zloženem ledeniku se je sicer vlekel, a na vrhu je bil trud več kot poplačan. Očarali so nas razgledi na vse strani in nekoliko drugačen pogled na Johannisberg, kot smo ga vajeni z običajne smeri.
Smučanje po strmi flanki z vrha je bilo prav prijetno, a nižje po ledeniku se je podlaga hitro spremenila – z vsakim višinskim metrom bolj podobna smučanju po razbrazdani njivi.
Nato smo le še iskali smer, po kateri bi izgubili čim manj višinskih metrov in si tako olajšali dostop na južni greben Mittlerer Bärenkopfa. Najhitrejšo linijo je zarezala Eva, ki smo jo ujeli šele pri jezercu na robu ledenika Südliches Bockkarkees.

Na prvi poletni dan smo naredili turo na mogočni Johannisberg, ledeniški vrh v osrčju Visokih Tur, ki z elegantno piramidasto obliko in – za zdaj še – obsežnimi ledeniki suvereno kraljuje nad okolico. Tura je bila slovo od letošnje turnosmučarske sezone in hkrati svojevrsten preludij v poletje.
Pozno popoldne smo se s parkirišča podali skozi prijeten hlad predorov proti Gamsgrubenweg, na poti pa srečali le nekaj radovednih svizcev. Smuči smo si nadeli na višini okoli 2600 metrov in se po ozkem snežnem jeziku, s kratkim prestopom, povzpeli do spodnjega roba ledenika Bockkarkees. Koča Oberwalderhütte nas je pričakala tik pred mrakom – ravno v trenutku, ko je visoko pod vrhom Mlaega Kleka potekala reševalna akcija.
Kljub pozni uri so nas v koči prijazno sprejeli in postregli z večerjo. Zelenjavno-zeliščne cmoke (sumimo, da je Eva prek spleta naročila vegi večerjo za vse) bi fantje z veseljem zamenjali za dunajca, a juha in sladica sta nam šli prav lepo v slast.
Zjutraj smo bili točno ob 6.30 že pri res bogato obloženem zajtrku, nato pa stopili na zmrznjen sneg in se spustili pod južno pobočje Johannisberga. Sprva nas je mikala smučina v smeri Schneewinkelkopfa, a smo naposled prisluhnili Janezovi želji, da se povzpnemo na njegov vrh.
Na vrh smo se vzpeli v širokem zložnem loku, v smeri urnega kazalca. Ob lepem vremenu, kot smo ga imeli tokrat, je Johannisberg res čudovit razglednik. Ker je bil sneg v položnejši zahodni flanki še pomrznjen (pri vzponu smo si proti vrhu pomagali s srenači), smo sledili Alenovi odločitvi, da odsmučamo po osončenemu južnemu grebenu na katerem je sonce sneg že dovolj omehčalo, da so smuči mehko zdrsnile in smo brezskrbno odsmučali v smeri Oberster Pasterzenboden.