Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi e-Gora  TK Gora  Skala
torek 11.maj 2021 - 15:51 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (32)


Zadnjih 20 prispevkov



Za Cmirom (Vanja_Starčević, 08.05.2021)

V petek sva se zapeljala v Vrata in prespala v ZS Aljaževega doma, pred tem sva raziskala kje prečkati Bistrico naslednji dan. V soboto sva štartala ob 6h, sneg se začne točno na koncu gozda. Bilo je zelo trdo in je najboljše z derezami na nogami nesti smuči do višine kje je v krnico že sijalo sonce (to pa je bilo odvisno od hitrosti posameznika, ampak vsaj do 1550 m). Jaz sem na 1300 m šel na smuči in z srenači prišel malo do pod prvi prelom - naslednjih 50 vm je bilo prstrmo za varno hojo na smučeh in sem kratko nesel smuči. Na Begunjskih vratcih sva bila ravno ko sta M&M smučala z Visoke Vrbanove špice. Midva sva potem poskusila vzpon na Rž, obrnila sva na 2450 m zaradi slabega snega (dejanski nepovezani kristalčki), ki ni držal smuči nič, peš pa se je toliko vdiralo da bi nadaljevanje bilo mučenje. Odsmučala sva nazaj do Staniča in se povzpela na Visoko Vrbanovo špica. Nazaj sva smučala čez Begunjska vratca, prvih 250 m višine je bilo odlično tudi ob 13 h, potem prečka čez plazovino do preloma in cona od 100 m višine ’gnoja’ brez podlage. V nadaljevanju so vse do konca bile spomladanske razmere, prismučala sva do gozda. Še malo peš in sva bila v dolini.
Odlična tura za maj, z njo (najbrž) končujem ta sezono. Nabralo se je 12 dni, kaj je dosti manj od želj na začetku (te so vedno nekje okoli 20 dni). V luči trenutne situacije s prestopom meja i pešico partnerjev, ki sploh lahko vstopijo vsaj v Slovenijo niti ni izpadlo tako slabo.







Begunjščica (Matjaž, 10.05.2021)

Danes sem prvič po marcu 2018 v solo vzponu stopil na goro visoko nekaj deset metov čez 2000.Begunjščica,gora stoterih grap je bila moj cilj.Gor in dol sem šel po Šentancu,smuči sem pa pustil dokaj nizko na plazu,kar se je pri spustu izkazalo za napako.Smučarske razmere za vse ki imate cele kosti so še vedno odlične.Iz vrha proti Šentanskemu plazu je le par metrov kopnine,zima se še ni poslovila,spodaj pa poletje že sili skozi vrata,se pa še vedno pripelje 10-15.min počasne hoje do avta







Mlinarica-škrbina (Mirov, 09.05.2021)

MLINARICA - škrbina (nv 2370m) 9.maj 2021
Iz Solkana ob 3:45h proti Vršiču. Parkiramo na ovinku št.38 (nv 1080m) pri zapuščeni cestni hiši. Smučke na nahrbtnik in nadaljujemo za rampo po kolovozu. Po nekaj deset metrih hoje – takoj za suho strugo potoka, zavijemo v levo na lovsko stezo, po kateri se vzpenjamo najprej visoko nad potokom Mlinarica, s pridobivanjem vm pa se le ta počasi približa gruščnatim nanosom potoka. Radi snežnih plazov z leve strani in delov steze ki jih je odnesel potok, le-to večkrat zgubimo (ko steza prvič doseže snežni plaz, mogoče hitrejše napredovanje kar po snegu – po strugi ?). V gozdu je veliko podrtih dreves, ki še dodatno upočasnjujejo napredovanje. Na nv 1400m - po uri in pol hoje - si lahko nadenemo smučke (obvezni srenači, saj je sneg pomrznjen), drugi jih nesejo (obvezne dereze) in nadaljujemo po snežišču pod Razorjem. Na nv višini ~2000m dosežemo ravnejši plato, tu zavijemo proti desni v smeri škrbine. Proti vrhu postane teren dokaj strm, sneg je še rahlo pomrznjen, zato si je potrebno nadeti dereze. Sonce topi sneg na vrhu gore, zato manjši delci letijo po pobočju, z njimi vred pa tudi kak manjši kamen, tako da je priporočljiva uporaba čelade. Škrbino dosežemo po 3.5h hoje.
Smučamo z vrha škrbine, prvi del je še v senci, zato je še vedno rahlo pomrznjen, vendar se da lepo smučati. Poravnava je že v soncu, zato je smuka idealna. Strmejši del pod poravnavo – po desni v soncu, zato smuka odlična, po levi še malo pomrznjeno. Nekje na nv 1600m, zavijemo proti levi – želimo doseči žleb na levi strani pod Razorjem, kjer se da prismučati nižje. Iščemo prehode, vendar ga preprečuje gosto borovje. Nekako se prebijemo na levo in po plazišču prismučamo skoraj do potoka – nv ~1300m. Zopet smučke na nahrbtnike in nazaj do kombija.
Težji prvi del vzpona skozi gozd in ’’prebijanje’’ na levo, da bi presmučali čim nižje, drugače pa lepa tura in odlična smučarija.







Koča Gilberti 1859 nmv (Swiss, 09.05.2021)

Pozdravljeni!
Z žičnico se zapeljem na Pode. Sedežnica ne deluje, zato kar peš s smučmi na ramenu na Škrbino pod Prestreljenikom 2282nmv. Nadenem smuči in odsmučam levo pod Prestreljeniškim Vršičem 2262nmv na Prevalo 2067nmv. Sneg in smučarija za vriskati. Na Prevali je stičišče turašev iz naše in italijanske strani. Eni se odločajo za smučanje pa dolini Krnice, jaz pa v dno mrazišča na italijanski strani pod kočo Gilberti. Od tu pa peš na sedlo kjer stoji koča. Smučarija iz Prevale do tu ena sama poezija vredna truda oddrsavanja nazaj na Škrbino pod Prestreljenikom. Od koče pogled na severna ostenja Kanina razkrije veliko število Turašev pri vzpenjanju, tako pod Visoki Kanin, na Bilo Peč največ pa na Prevalo. Po malici pa zaprežem pse in oddrsam v skupini Italijanov nazaj na Prevalo in naprej na kaninsko smučišče, kjer se še sončim in pavziram. Potem pa odsmučam pod Malim in Velikim Škednjevcem na postajo C. Počakam prazno gondolo in odpeljem v dolino. Krasen dan posebno pa smučarija. Ogromno je smučarskih variant na severni strani Kaninskega pogorja, še pridem.
Kot opomba: med smučanjem iz Prevale na italijansko stran se mi je izgubil GPS signal, zato pripenjam GPS sledi iz mrazišča na italijanski strani pa do postaje C na naši strani.
LP Swiss in srečno v Gorah:







Zadnji Vogel - Kanjavec - Krsteniški Stog (Damjan_S., 08.05.2021)

Iz Pl. Blato se usmeriva preko Pl. Pri Jezeru in Pl. Dedno polje v Dolino za Kopico. Na smuči stopiva prej, kot sva pričakovala, po približno pol ure nošnje. Sneg je bil trd, vrhove nad nama pa je zakrivala megla. Nekje ob vstopu v Dolino za Kopico se je vendarle pokazalo sinje nebo. Vzpneva se na Zadnji Vogel in si pri tem pomagava s srenači. Razgled z vrha je bil ambivalenten: na severno stran jasnina, na južno pa je megla pod nama kar vztrajala. Rekla sva si: »Bolje odsmučat 2000 višinskih metrov po soncu kot 1000 v megli in odsmučala na severno stran. Izpostavljena prečnica pod Vršakom je lepo zalite, bila je pričakovano trda (ne ledena) in z nekaj manjšimi snežnimi reberi. Hitro sva čez. Nato se pustiva zapeljat tistemu centimetru poprha in odsmučava povsem do Jezera pod Vršakom, ki ga globoko pod snegom lahko le slutiva. Sledi vzpon Kanjavec. Pred nama ni nobenih sledi predhodnikov, nakar se se na sedlu le pokažejo še trije. S samotnega vrha odsmučava v Veljsko dolino. Nekje do višine Doliča sva se lahko samo prepustila »plesu telesa in smuči«, nato pa je sledil pas, ko je sneg popustil pod težo smučarja. Nižje je bilo zopet vse kot mora biti. Iz doline prečiva do Pl. Pod Mišelj vrhom in se preko zasneženega presihajočega jezera usmeriva pod Stoge. Prismučava do cca 1600 metrov, nad Jurjevčevo vrtačo, nato pa se vzpneva po strmem prehodu na sedlo med Krsteniškim in Jezerskim Stogom. Na najino veselje je sneg omogočil rezanje stabilne smučine. Z vrha Krsteniškega Stoga odsmučava na vzhodno stran. Smuči snameva po dvanajstih urah, 29 kilometrih in 2260 višinskih metrov vzpona in nekaj malega manj spusta, zgolj 30 morda 50 višinskih metrov nad d Zg. Grintovico. Z Juretom ob večerji na analizi ugotoviva, da se nama je Veljska dolino, točno po letu dni, lepo oddolžila za lansko smuko po z macesnovo smolo prekritem snegu. V dolino sestopiva zaradi mojih obveznosti v ranem jutru, pogled pa potuje po, z jutranjim soncem ožarjenih Južnih bohinjskih gorah in išče še vedno lepo zasnežene visine, ki kar kličejo po obisku.







Konjščica (Boris, 08.05.2021)

Na Rudnem polju so tekače na smučeh zamenjali turni smučarji. Če parkiraš avto tik opozorilni tabli pri odcepu se smuča od avta do avta (in če ne smučaš na Konjščico ). Tako sem nosil zaradi strmine in nekaj prehodov nekaj metrov smuči na ruzaku nazaj proti Plesišču. S Plesišča sem odsmučal proti Konjščici in nato v grapo, ki se je proti koncu zožila in ozelenela. Spodaj pod Plesiščem sneg že pobira, višje pa je lepo pobeljeno in polikano. S Plesišča sem odsmučal v smeri Rudnega polja, kjer so bile zgornje flanke še snežno belo polikane. Spodaj v gozdu pa je več iglic kot snega in tudi grapa je komaj še prevozna.







ljubeljščica (Matjaž, 08.05.2021)

Triangelj,vrh Ljubeljščice,pa laška flaška v domu na Zelenici...Saj nič ne rečem,ampak bilo je lepo.Puterček dokler se pelješ na dilah pa ena sama fantazija.Do avta je 15 min lahkotne hoje,po poti navzgor pa stopiš na sneg in po ozkih jezikih lahko na smučeh zajahaš ze po prvi vzpetini.Jaz sem do doma na Zelenici smuči nosil,po transportni poti,ki je večjinoma kopna.Tudi po Šentancu in osrednji grapi je po pripovedovanjih turašev še vedno velik užitek,razmere so.Ne delam pa nobene reklame,ker sam tam nisem bil.
lp m







krvavec (Matjaž, 04.05.2021)

Ko se enkrat skoraj dotakneš dna vzameš in živiš življenje takšno kot je in le redko razmišljaš kakšno naj bo.
No,jaz razmišljam bolj malo,zato sem danes zopet obiskal Krvavec.Prehodil sem ga po dolgem in počes,dokler me oblak in veter nista spomnila,da bo potrebno v dolino.O razmerah po smučišču je na turnosmučarskem forumu pisati brez veze,čez ogajo proti Kalškemu grebenu se pa zaradi oblaka,ki se je privlekel ni videlo nič.
Lp vsem,pa upam,da še letos uspem narediti kako turco,kot se za turnega smučarja spodobi







Pohorje (France, 30.04.2021)

Kazalo je, da bo za prvomajske praznike vreme še najlepše na Štajerskem. Zato sva se odločila pogledat, ali je na Pohorju ostalo še kaj snega. In ni nama bilo žal.

Zapeljala sva se na Roglo ter odsmučala navzdol po progi Jurgovo - dokler bo pač šlo, sva si rekla. Pa je šlo z enim krajšim prestopom vse do spodnje postaje žičnice - celih 350 višinskih metrov. Nato nalepiva pse - oops, Darja je svoje pozabila v avtu in mora za kazen nositi smuči. Sneg je bil večinoma ravno prav omehčan in tudi ponvice niso prav nič motile. Presmučala sva tudi nekaj prog z vrha Rogle proti Mašinžagi. Te proge so krajše in vse še dobro zasnežene.

Naslednji dan sva se zapeljala na Kope. Tu je bilo videti manj snega kot na Rogli, vendar sva uspela stopiti na smuči le nekaj metrov nad sedlom Pungart, kjer je parkirišče. Šla sva na Veliko Kopo, posmučala proti severu in se po snežnih flikah vzpela na Malo Kopo. Tudi tu so bile snežne razmere dobre, pa še vreme je zdržalo vse do popoldneva.







Begunjščica - Šentanski plaz (Janez, 01.05.2021)

Klasični prvomajski vzpon po Šentanskem plazu - no kadar razmere to omogočajo. Tako zalito kakor letos ni bilo že zelooo dolgo....
Do snega je kratek sprehod (v temi) po travah, nato po večinoma že kopni servisni poti in naprej v plaz.
Smuka na plazu dobra dobra, najboljša v srednjem delu (tisti ta prav putrček), zgoraj povečini sneg kar ojužen, spodaj je bilo še nekaj betona.
Po kopnem pa nekaj minut do parkirišča.
Doma sem bil še ravno pravočasno, da sem ujel tradicionalno prvomajsko budnico.







Viševnik (France, 29.04.2021)

Vremenska napoved ni obetala prav dosti, a sva se vseeno odločila za Viševnik. Na Rudnem polju sva pri avtu stopila na smuči ter oddrsala po z vejicami in iglicami posuti poti do smučišča. Nato je šlo prav v redu. Snega je tu še veliko in je ravno primerno predelan. Vreme se kar ni moglo odločiti, ali naj sije sonce, ali dežuje, ali pa samo piha. Ko sva nad Plesiščem prišla v oblak in je pričelo malo bolj deževati, sva se odločila za povratek. Smuka je bila odlična in kar prehitro sva prismučala do avta. Za konec pa sva si po dolgem času zopet privoščila obisk pizzerije.







Begunjščica čez Smokuški plaz (Aleš_S, 29.04.2021)

Vremenska napoved in jutranji oblaki so poskrbeli za pozen odhod. Pa vendar se je bilo treba premakniti. Ko sem se vozil od Završnice proti Tinčkovi koči, nisem bil čisto prepričan ali ne bi bilo bolje biti doma. Potem pa sem se vdal v usodo in počasi, v pancarjih in s smučmi na nahrbtniku odkrevsal so Smokuške planine, kjer so me pozdravili telohi. No, nad planino pa tudi lepo zasnežen Smokuški plaz. Nadaljeval sem na smučeh do megle in že malo razmišljal o povratku. Pa se je malo razkadilo in sem nadaljeval do lepo nadelanih štapen. Smuči spet na hrbet in po štapnah in skozi meglo sem bil hitro na vrhu Begujščice. Razgleda ni bilo, vetra pa veliko. Odsmučal sem v meglo in južen sneg. Ni se plazilo, so se pa delale velike snežne kepe. Pod meglo (1750m) pa so se razmere spremenile. Predelan sneg, le kakšen cm odjuženega, skratka juhuhu! Malo sem še potelovadil skozi gozd in snel smuči na 1250m. Potem pa še, med preganjanjem miši, dvajset minut peš do avta pri Tinčkovi koči. Juhuhu! Aleš







Bele Gore (Status_connected, 27.04.2021)

Bele Gore

Opisana logistika, aklimatizacijski plan in slike (posnete konec aprila, ne tega) naj bodo v pomoč in ideja tistim, ki se nikoli, tudi letos, ne predajo:
Baza je bil hotel v Chamonixu. 1. dan: Argentiere 1252 - gondola Grande Montet in vzpon na Aiguille de Argentiere 3901. Orientacijsko je tura enostavna. Strmina narašča enakomerno. Vršni del je bilo potrebno odpešačiti. Osvojeni vrh in 3000 višincev smuke prvega dne je blagodejno vplivalo na razpoloženje. A letos tako ne bo šlo. Postaja gondole je pogorela in pred 2023 ne bo obnovljena. Refuge d’Argentiere 2779 je odprt, kar turo omogoča, a jo naredi dvodnevno.
2. dan je po dvourni vožnji do Pralognan-le-Vanoise sledil popoldanski vzpon do Refuge du col de la Vanoise 2518. Tudi ta koča je kljub covidu odprta. Naslednji dan je padel Grande Casse 3855, najvišji vrh Savojskih alp, bolj znanih po smučiščih: Val d’Isere, 3 doline, La Plagne in Les Arcs...Hrib je kljub strmi, a široki vesini v srednjem delu smučljiv prav z vrha in je med Francozi zelo priljubljen.
Po prespani noči v istem hotelu v Chamu, je 4. dan vožnja z gondolo Aiguile du Midi do srednje postaje Plan 2310 skrajšala pot do Refuge des Grandes Muletes 3051. Koča bo odprta non-stop do konca julija. Super prijazni in zgovorni oskrbnik Ludo je vedno pripravljen v tekoči angleščini razjasniti vsa vprašanja. On je tudi prvi, ki na začetku vsake sezone potegne sled in pregleda mostove čez ledeniške razpoke.
5. dan je 8 urni vzpon minil hitro - tako zanimivo je med seraki in na grebenu. Resne težave so nastopile na poti navzdol, ko se je položni in od vetra spihani plato brez sledi pod bivakom Vallot 4362 in Col du Dome zavil v gosto meglo. Pod njim pa čaka ogromna, lačna ledeniška razpoka. Edini most je bilo moč zadeti samo s pomočjo sledi v telefonu. Občutek ob pogledu na odprt grob je zelo slab.
Zimska tura na Mt. Blanc prekaša marsikatero na dosti višji hrib. Privoščite si jo. V Franciji so koče odprte. Turni smučarji bi imeli manj omejene možnosti, če bi imeli možnost omejiti moč omejenih.Bele Gore

Opisana logistika, aklimatizacijski plan in slike (posnete konec aprila, ne tega) naj bodo v pomoč in ideja tistim, ki se nikoli, tudi letos, ne predajo:
Baza je bil hotel v Chamonixu. 1. dan: Argentiere 1252 - gondola Grande Montet in vzpon na Aiguille de Argentiere 3901. Orientacijsko je tura enostavna. Strmina narašča enakomerno. Vršni del je bilo potrebno odpešačiti. Osvojeni vrh in 3000 višincev smuke prvega dne je blagodejno vplivalo na razpoloženje. A letos tako ne bo šlo. Postaja gondole je pogorela in pred 2023 ne bo obnovljena. Refuge d’Argentiere 2779 je odprt, kar turo omogoča, a jo naredi dvodnevno.
2. dan je po dvourni vožnji do Pralognan-le-Vanoise sledil popoldanski vzpon do Refuge du col de la Vanoise 2518. Tudi ta koča je kljub covidu odprta. Naslednji dan je padel Grande Casse 3855, najvišji vrh Savojskih alp, bolj znanih po smučiščih: Val d’Isere, 3 doline, La Plagne in Les Arcs...Hrib je kljub strmi, a široki vesini v srednjem delu smučljiv prav z vrha in je med Francozi zelo priljubljen.
Po prespani noči v istem hotelu v Chamu, je 4. dan vožnja z gondolo Aiguile du Midi do srednje postaje Plan 2310 skrajšala pot do Refuge des Grandes Muletes 3051. Koča bo odprta non-stop do konca julija. Super prijazni in zgovorni oskrbnik Ludo je vedno pripravljen v tekoči angleščini razjasniti vsa vprašanja. On je tudi prvi, ki na začetku vsake sezone potegne sled in pregleda mostove čez ledeniške razpoke.
5. dan je 8 urni vzpon minil hitro - tako zanimivo je med seraki in na grebenu. Resne težave so nastopile na poti navzdol, ko se je položni in od vetra spihani plato brez sledi pod bivakom Vallot 4362 in Col du Dome zavil v gosto meglo. Pod njim pa čaka ogromna, lačna ledeniška razpoka. Edini most je bilo moč zadeti samo s pomočjo sledi v telefonu. Občutek ob pogledu na odprt grob je zelo slab.
Zimska tura na Mt. Blanc prekaša marsikatero na dosti višji hrib. Privoščite si jo. V Franciji so koče odprte. Turni smučarji bi imeli manj omejene možnosti, če bi imeli možnost omejiti moč omejenih.







Begunjščica - Šentanski plaz (Vanja_Starčević, 23.04.2021)

Ker nisem uspeti najti še kogar za turo v Sloveniji so odpadle želje po turi v Julijcih ker mi je to preveč vožnje, posebej v luči da bi moral odpeljati že pred 4 zro zjutraj. Izbira je tako pala na Begunjščico, z Ljubelja je do snega slabih 10 minut. Naprej sneg hitro naraste in je še vse lepo zalito. Po smučišču, potem pa levo od Zelenice na stožec pod Centralno grapo in po njej do vrha. Od cca 1600 m so obezni srenači, na smučeh se da prideti do 1850 m, v grapi so bile dobre stopinke predhodnikov. Razmere za smuko v Centralni so bile odlične, jaz sem se odločiz za Smokuški plaz. Zgonji del je ob 11.30 bil še grifig, motili so ostanki malih plazov in zmrznjene sledi predhodnikov. Spodnja polovica vrhunska smuka v veleslalomskem stilu do pod kočo Iskra. Ponovno kože na smuči, dalo se je še zvezno prideti nad kočo, ampak so temu dani odšteti. Kratek sprehod do ned Zelenico, in potem spust na Ljubelj, razmere so zgoraj še vedno bile odlično (odjenjani sneg na trdi podlagi) spodaj se je treba držati desno, z malo pazljivosti se je dalo prismučati do mesta kje sem stopil na smuči.







Krsteniški Stog (Damjan_S., 25.04.2021)

Krsteniški (Mali) Stog je zame v turnosmučarskem smislu odkritje letošnje zime. Če sem v vseh letih zgolj enkrat odsmučal s tega razglednega vrha, mi je to letos bilo dano kar trinajstkrat. In vsakič je ponudil dobro smuko. Zgolj enkrat smo se mu zaradi razmer raje odpovedali...
Ker smo prejšnji dan pokurili kar precej energije, je bilo treba za zaključek podaljšanega turno smučarskega vikenda najti krajšo varianto. Ni bilo težko. Po smučini prejšnjega dne se z lahkoto vzpnemo na vrh. Čeprav smo imeli v mislih zgolj spust na zahodno stran, je bilo vzhodno Stogovo pročelje prijetno opuščeno. Skomine so bile prevelike, da bi se mu odpovedali. Tako rekoč brez postanka zarišemo vijuge v tistih 250 višinskih metrov do uravnavane, nato pa še enkrat v breg. Drugič z vrha odsmučamo na zahodno stran. Sneg je ravno toliko popustil, da lahko izberemo bolj strmo varianto, tako rekoč v vpadnici severnega vrha. Ta linija morda doseže celo 40 stopinj. Spustimo se vse do konte, tako kot sva se z Vido pred dvema dnevoma. Dno doline z zaobljenimi belimi pokrovi spominja na znan risani film – deželo Smrkcev. Udobna dolinica na levi strani konte pa nas pripelje do poti Laz – Krstenica. Popoldne odsmučamo še do Pl. Zg. Grintovice. V gozdu je sneg ravno prav trd, da na planino prismučamo desno od grape, brez snemanja smuči. Nato se preko Vrha, večji del s smučmi na ramenih, spustimo na Pl. Blato. Analizo naredimo na terasi Doma na Vojah. Zadnjo besedo je imel Klaso: tudi za turno smuko velja, da je treba izstopiti v Šiški. Vsaj tako menda pravijo v Tržiču...







Kotovo sedlo (Mirov, 25.04.2021)

KOTOVO SEDLO, 25. maj 2021 (2350m)
Ponovitev ture izpred skoraj enajstih let. Prepoved gibanja je odpravljena, zato tokrat od doma ob bolj ’’normalni’’ uri, ob 3h zjutraj. Preko Bovca in Vršiča, se zapeljemo v Planico do skakalnic (nv 950m), kjer si lahko že takoj nadenemo smučke in ob 6h že drsamo po urejeni tekaški progi proti koči v Tamarju, ki jo dosežemo v 45-tih minutah. Naredimo nekaj fotk na s soncem obsijan Jalovec, potem pa naprej. Še naslednjih 45 minut rabimo da pridemo nad gozdno mejo, nato pa počasi zagrizemo v vse večjo strmino proti Jalovčevemu ozebniku. Sneg je še pomrznjen. Pred nami je skupina alpinistov, ki pa zavije v ozebnik, za nami v dolini več kot 30 smučarjev. Mi malo pod ozebnikom prečimo plaz v desno in preko strmine pridemo na zgornjo poravnavo, mimo velike skale – balvana. Ta del je že obsijan s soncem, sneg je že popustil. Za balvanom nadaljujemo malo proti levi, do našega cilja na višini ~2380m, ki ga dosežemo v 3.5 ure. Ne obotavljamo se dosti, saj je sneg že odpuščen, smučamo v desno pod stene Jalovca, nato pa naravnost navzdol do balvana, kjer pomalicamo in upamo, da bo v spodnjem delu sneg že popustil. Smučamo levo od plazu, v najožjem delu je še vedno pomrznjeno in zelo presmučano, tako da smučarija ni najboljša, no v spodnjem delu je sneg že odpustil in se da lepo vijugati. Še skozi gozd in smo pri koči v Tamarju, kjer je polno sprehajalcev in smučarskih tekačev. V nahrbtnike spravimo čelade in toplejšo obleko, nato še spust do avta (vmes si moramo enkrat sneti smučke). Lepa tura, topel sončni dan, prelepi razgledi na gore, dokaj dolga tura saj naredimo skoraj 18km in kar dolga vožnja. Še zasluženo pivo v Kobaridu in proti domu.







Ledinski vrh (Metod_Š, 25.04.2021)

Z Janezom danes na Ledinski vrh. Po spodnjem snežišču proti lovski poti se ravno še da povezati sneg tako gor kot dol. Gor in dol greva levo po grapi do prehoda na lovsko pot. Na smučeh zmoreva do tega prehoda, potem pa je nekaj kasneje zaradi strmih prečk smiselno še na dereze, da ni treba preveč nabijati. Nad kočo spet na smuči. Tu naju zavede hrbet s smučino nad kočo (malo sem že pozabil, kako tu stvari izgledajo), ki naju potem ne spusti kar precej višine (strm rob), tako da potem vlečeva praktično vodoravno prečko pod Skutinim ledenikom do običajnega pristopa. Ko sva na vrhu, se novi beli sneg že zmehča, zato je smučanje kar težko in naporno, a še se da s precej napora dajati videz sproščenega vijuganja :). Seveda je precej bolje, kjer se da zavijati na starem predelanem rjavkastem snegu, pa na od sonca stran obrnjenih vesinah, kjer pač gre. Pod kočo so strmine vedno bolj konkretne, kolikor bliže smo prehodu. Če historično to ne bi bil TS, bi si za ta del nedvomno zaslužil AS. Seveda v teh mehkih razmerah ni noben problem, v bolj trdih pa bi bilo drugače. V grapi je tudi mehka smučljiva plazovina, niže dol pa se da lepo poflikati sneg deloma po gruščnatem delu, deloma pa rušnatem levo (dol gledano, potem pa celo deloma po grabnu ob cesti in na sami cesti. Nošnje je za kakih 5 minut.

Na Snežaku več akcijskih, tu pa več ambientalnih fotk.







Morbegna (Damjan_S., 24.04.2021)

Turni smuk na Morbegno oz. Glavo v Zaplanji je bil dolg letošnje zime, saj nam prvi poizkus pred mesecem dni ni uspel. Če smo morali takrat priznati premoč naravnim silam, se je tokrat vse poklopilo. Iz Krstenice smo se vzpeli na Hribarice in dobesedno odprašili na Dolič. Izjemno zalite strmine z nekaj pršiča so nam ponudile prvovrstno smuko. Na izpostavljenem delu vzpona nad Doličem smo si pomagali s srenači. Pod vrhom uzremo sledi predhodnikov, očitno smo se z Gorazdom za las zgrešili. Na vrhu se sprašujemo, le kaj bi lahko bil razlog, da helikopter lebdi nad Kanjavcem. Videti je, da ima vrh kar nekaj obiska. Z Glave v Zaplanji odsmučamo mimo Morbegne, ki je več ni. Pod Planjo obotavljivo zapeljemo v široko grapo. Ko se prepričamo, da v njej ni presenečenj s skokom, pospešimo v smeri Sp. Ledin. Nato se držimo bolj desno v smeri Šmarjetne glave, pod katero odsmučamo na Velo polje. V tem delu je bil sneg že precej zmehčan, smuka pa še vedno vrhunska. Po sledeh četvorke, ki smo jo srečali prejšnji dan, prečimo pod Koštrunovcem na Pl. Pod Mišelj vrhom. Plazovi so macesnom tu povzročili precej škode. Na Jezerki preval se vzpnemo lažje, kot je od daleč kazalo. Del ekipe potegnemo še proti Jezerskemu Stogu. Vstop v Božičkovo grapo je precej boj strm kot je bil pred tedni – o spustu po njej raje ne razmišljamo. Izpod Stogove glave odsmučamo po sredini pobočja, nato pa zavijemo levo v široko grapo, ki vodi proti vrhu. Razmere za smuko so bile še eno darilo tega dne. Na planini nas je pričakal Gregor s tremi hodi za začetek. Tokrat z Vido nisva skočila še na Krsteniški Stog.







Krsteniški Stog (Damjan_S., 23.04.2021)

Pozno popoldne prečiva iz Krstenice v območju letne poti proti sedlu med Krsteniškim in Jezerskim Stogom. Kljub skorji (ali prav zardi te) lahko urežem dobro smučino. Vendar se mi na enem mestu med borovci prav zoprno udere. Hitro sva na vrhu. Spust po skorji na vzhodno stran nama res ne diši, zato odsmučava na, s soncem še vedno obsijano, zahodno stran. Sneg je ravno prav opuščen. Brez zadrege najdeva med otoki borovcev in macesnov zvezno linijo. Strm jezik snega naju zapelje nad skok z borovci, zato sem morava nekaj deset metrov povzpeti nazaj. Ne morava se upreti odličnim razmeram, zato ob plazovini odsmučava vse do konta med Ogradi in Krsteniškim Stogom, ki je že v senci, sneg pa trši. Na planino se vzpneva iščoča prehode po razgibanem svetu skozi gozd. Ujameva jo še v zadnji sončni svetlobi in v druži še drugega dela ekipe.







Vrh Hribaric (Damjan_S., 23.04.2021)

Zdi se, da zame ni turnosmučarske sezone brez Vrha Hribaric. Letos sem sicer že smučal s tega samotnega vrha, a nič ne de: spust po dolini pod Škednjovcem je vedno svojevrstna pomladanska poslastica. Cesta do Pl. Blato je splužena, parkirišče pa le za nekaj avtomobilov, toda sneg hitro pobira. Večer prej stopimo na smuči že pri avtomobilu, vendar sta nad Pl. Blato dve konkretni prekinitvi. Nad cca 1350 pa gre do Krstenice zvezno. V ne prav ranem jutru je sneg pod Stogi še trd, višje pod Škednjovcem pa že omehčan. Srečanje s štirimi smučarji, ki so iz Laza namenjeni preko Mišeljskega prevala proti Velemu polju in Kredarici, je nepričakovano in prijetno. Megleni pokov se razkadi in sonce začne kazati svojo moč. Višje nas čaka še eno nepričakovano prijetno srečanje – belki. Ko sedim v zavetrju vrha in gledam proti Stogom, se mi Heraklitova misel pripelje v novi varianti: »Nikoli ne moreš dvakrat stopiti na isto goro«. Z vrha odsmučamo kakšno uro, morda dve prepozno, saj je sneg mestoma že precej zmehčan. Nič ne de, med spustom nas je eno samo veselje.







***pico
34.226.234.102 (0)
120008(93652,14636,11720)



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS