Razmere v gorah

RSS podatki

Novejši prispevki: (30)

• ljubeljščica (Matjaž, 18.04.2024)
• Ortler (Vanja_Starčević, 03.04.2024)
• Romatenspitze (Ales_S, 13.04.2024)
• Savinjsko sedlo (Gabro, 12.04.2024)
• Romatenspitze (Damjan_S., 12.04.2024)
• Zvoh (Matjaž, 11.04.2024)
• Prvi Vogel (Damjan_S., 07.04.2024)
• Zadnji Vogel (Damjan_S., 07.04.2024)
• Šija (Biofit, 05.04.2024)
• Kopica (Damjan_S., 07.04.2024)
• Groser Geiger (Vital, 05.04.2024)
• Mala Mojstrovka (Damjan_S., 05.04.2024)
• krvavec (Matjaž, 05.04.2024)
• savinjsko sedlo (Matjaž, 02.04.2024)
• Zvoh (Matjaž, 01.04.2024)
• Cima Dieci 3026m (RobertD, 30.03.2024)
• Grosser Ankogel 3252 (Status_connected, 25.03.2024)
• Mala Mojstrovka (Ales_S, 25.03.2024)
• PIED GROS DE ST. ETIENNE (Lidija_Honzak, 22.03.2024)
• Pungartska gora (Čeha, 25.03.2024)
• Zvoh (Matjaž, 25.03.2024)
• Hochhreuz (Vanja_Starčević, 17.03.2024)
• Baerenaunock-Peitlernock (Vanja_Starčević, 16.03.2024)
• Coste Belle (Lidija_Honzak, 21.03.2024)
• Pungartska gora (Damjan_S., 23.03.2024)
• Prestreljenik-JZ pobočje (Vital, 20.03.2024)
• Prestreljeniško okno (Matjaž, 20.03.2024)
• Rodica (Čeha, 20.03.2024)
• Point de la Fenetre (Lidija_Honzak, 17.03.2024)
• GRAND PIC DE LA LAUZIERE (Lidija_Honzak, 16.03.2024)

Zadnjih 20 prispevkov

Zjutraj vstanem,si oči pomanem ,nataknem hlače in grem...Ja kam drugam kot na sneg.
Na Lbelu parkiram in stopim na smučke.Vse do vrha Triangla zvezno,sneg z višino pridobiva na debelini in iz vrha se je danes prismučalo brez prask tudi nazaj do avta.Gor in dol sem hodil in smučal po servisni poti.Opisovati razmere pa brez smisla,pač datumu in višini snega primerno.Lahko napišem samo,da bilo je zopet lepo in pivo pred odhodom domov je sedlo v nebo.Jutri pa bo verjetno že vse drugače.Smučarske sledi pa so bile vidne tudi v grapah pod Begunjšco.
lp

Glavni cilj, ki smo ga zastavili za spomladansko pohodno turo je bila tura v Haute Mauriene v Grajskih Alpah. Zelo spremenljivo vreme, ki je trajalo več kot dva tedne, velike količine snaga na višini in posledično visoka plazovna nevarnost so preprečili da bi šli na tako odaljeno turo. Nadomestno turo smo opravili na južni strani glavnega grebena v Ortlerju, kje snega zapadlo manj kot v Grajskih Alpah in so se plazovne razmere bile ugodnejše. Vožnja do izhodišča (parking v Val Cedec, 2100 m nV) traja skoraj enako kot do Bonnevala, čeprav je za 250 km krajša. Parkirnina je 24 EUR za 7 dni, do Rif Branca (PP 71 EUR) je dobra ura hoje po cesti, vreme je v sredo 3. 4. bilo megleno z rahlim sneženjem. Po pogovoru z osebjem doma smo si za četrtek izbrali Cime di Pejo, in v jasnem jutro odpravili v smeri vzpona na Punta S. Mateo. NA odcepu sta dva pred nami potegnila smučino navidezno v pravi smeri, lahkotnost vzpenjanja po smučini je izklopila pozornost in sva se zavedela da smer ni dobra, ko smo že bili 300 mg previsoko, na grebenu med Colle degli Orsi in Punta Cadini. Spremenili smo cilj, odsmučali 50 m navzdol klar s psi (bilo je mehko) in se usmerili na Monte Giumelo. S sedla smo se povzpeli na predvh, prečkali pod vrh in na višini 2520 pustili smuči. Do vrha je bilo 70 m višine garanja skozi mehak sneg in 2 m plošča na kaetri ni bilo snega. Vmes je zavilo v oblak in je močno pihalo. Od ski depoja smo odsmučali proti smučini, ki je peljala na Punta S. Mateo. mene ponovni vzpon v takšnih razmerah ni mikal (bil sem že leta 2017) in sva skupi odsmučala do 2800 m. Vreme se je vmes razjasnilo in se je Silvo odločil da bo sam šel popoldansko na P. S. Mateo od tam., jaz sem odsmučal do koče Branca. V petek sva v jasnem jutru se skozi Val di Rosole povzpela povzpela na sedlo med Monte Pasquale in M. Cevedale in potem z smučmi na kopasti vrh M. Pasquale-a. Odsmučali smo na sever, na odscepu smučine za Monte cevedela se je Silvo odločil še za njega, jaz sem pa odssmučal do Riff. Pizzini. Popoldan je minilo prijetno na soncu pred kočo kočo (PP v koči 66 EUR). V soboto smo štartali pred 7 h in se v slabih 2 h povzpeli na Cole Pale Rose. Sledilo je slabih 50 m spusta do pod Cima dela miniera na katero se je trebalo povzpeti 100 m višine po JV pobočju naklonine do 45 st. Na začetku se je obupno vdiralo, po prvih 30 m pa je sneg že koliko-toliko držal.ZA konec pa še po grebenu z velikimi opastmi do 3405 m visokega vrha. Sestopili smo peš 100 m po Z grebenu in zahdnem pobočju in potem odsmučali do pod JV greben Monte Zebru-a, 2940 m. Tam smo pustili odvečne stvari in se po Vedretta dello zebru povzpeli pod Passo Ortles in nadaljevali do pod bivak Cantu in naprej na SZ pobočje Monte Zebru. Smuči smo pustili na 3550 m, poskus nadaljevanja po S grebenu se ni izšel zaradi golega ledu. prečili smo pod zahodni grene in se povzpeli na njega s severne strani (mestoma zelo trdo). Nadaljevanje je bilo z južni strani po trulm snegu, do grebena in potem po nejmu do 3720 m. Do vrha je manjkalo še 200m daljine in 15 m višine po ostrem grebenu z slabim snegom, kar berez varovanja ne bi šlo in bi bilo preveč zamudno. Sestopili smo do smuči in odsmučali do stvari v vznožju. Sledilo je še iskanje prehoda do nad Rifugio Quinto Alpini, kje smo prespali v zimski sobi (ni kurjave, potrebno je imeti kuhalnik). V nedelje smo še v temi ob 6 h začeli sestop proti jugi v Val Zebru. Zaradi pretople (čeprav jasne) noči skorja ni držala pešca in je trebalo smučati po trdi skorji, ki bi se v zavoju predrla. V glavnem je šlo za poševno bočno drsenje z občsnimi zavoji, v enem takšnem mi je smučka šla pod skorjo. Vrglo me je, vez se je odpela, začutil sem manjšo bolečino v desnem kolenu. Lahko sem vstal in z malo šparanja desne noge se je dalo nadaljevati. Prvo se prismuča do spodnje postaje tvorne žičnice. Pod žičnico je trebalo počakati da se dovolj razsvetli, ker je naklonina pobočja, ki ga je trebalo prečkati v poševnem spustu bila 25-30 st. Spust se je končal na 2400 m višine, sledilo je nadaljevanje v območju letne poti, ki prečka na severni strani dolin pod Passo zebro. Prečenja grap prva tri potoka je bilo zelo težavno zaradi kanalov, ki so jih naredili plazovi, in je lažje bilo hoditi z derezami (občasno trdo, občasno se skorja predirala) Na višini 2550 naklonina malo popusti, skorja ni več držala, vdiralo se je celo do pasu in se je moralo nadaljevati na smučeh. Prečkanje naslednje dve grape (na srečo široke) je bilo možno na smučeh in se je dalo spustiti do sotočja potokov na 2650 m višine, od kodre je že peljala smučina na Passo Zebru setentrinale. Po spomladnaskem sneg smo odsmučali v Val Cedec in potem po smučini močno ojužen sneg Vse do parkinga. Vse skupi se je nabralo 50 km in 5200 m vzpona v 4,5 dni v moji varijanti.
Poškodba , ki sem jo staknil v padcu zadnji dan ni bila benigna, iz avta sem komaj stopil. Preiskave so naslednji dan pokazaea da je prišlo do delne rupture medijalnega kolateralnega ligamenta in je za mene tala sezona končana, MR kolena bo čez nekaj tdnov. Sezona je prinesla je 20 dni na smučeh, kar mi ni uspelo od leta 2020, žal pa zaradi klimatksih sprememb so praktično vse ture potekale v Avstriji, kje so višja izhodišča.

Vse fotografije: https://photos.app.goo.gl/1fVBvv9rFTjyo7hi9

Na parkirišče pod Jamnigovo planino smo prišli med zadnjimi in komaj našli prazno mesto. Malo čez trave in po lepi gazi smo se med zadnjimi vzpeli na vrh Romatenspitze. Na vrhu je bilo prijetno toplo in se nam ni nikamor mudilo. Le dva zanamca sta nam preprečila, da bi imeli celo goro samo zase. Vršno pobočje je bilo kljub pozni uri super za smučanje. Šele v dolinici se je začelo toplemu dnevu primerno oranje gnilega snega. Ampak je bilo kljub temu fajn. Zaključilo smo, kot se spodobi, s piknikom na parkirišču. Juhuhu! Jurij, Mare, Jana in Aleš

Start ob 7 ih iz parkirišča pod Rinko. Hitro gor, da vsaj malo prehitim vročino. Zaman. Ko pridem do zvezne snežne podlage (malo nad Okrešljem), je že vse mehko. Še plazovina je mehka, da se mi ugreza. Prvi strmi del je še zalit, zgoraj pod vrhom za silo tudi. Spust: uspe mi narediti za moje pojme nekaj lepih zavojev, sploh višje. V strmem delu, sem se samo drsal (abručal?), ker se je močno plazilo. Čim sem malo bolj pritisnil, se je samo "vlilo" dol. Kakrkoli, prelep dan, srečal nisem niti enega na celotni turi. No, videl sem enega v Turskem žlebu, ostalo pa samo jaz in prelep ambient😀😀. Lep pozdrav iz Mengša.

Razmere se pri teh temperaturah hitro spreminjajo, vsaj glede na poročilo, ki ga je objavil Prvi Podhrib o njihovi turi dan prej na sosednjem portalu. K temu dodajam, da je na koncu Mallnitza cesta zaprta, urejen je obvoz po desni. Za plačilo cestnine so potrebni kovanci (6 eur). Če so dan prej lahko stopili na smuči že pri avtomobilu, smo jih mi morali nosit do pod koče Jamnig. Vzpeli smo se ob potoku in na nekaterih mestih je bilo treba tudi že malo čez travo. Izkoristil sem družbo dveh ortodoksnih fizikov in ju pobaral, kdaj prihranim več energije: če se vzpenjam v daljših okljukih ali bolj direktno v Juretovi tehniki? Pa je Tasko izstrelil, da jo še najmanj porabim, če na turo sploh ne grem... Mislil sem si svoje. Na vrhu smo bili okrog 11.00 ure, poklepetali z bergdohtarjem, nato pa vse do prve uravnave ujeli odlično pomladansko smuko, metem ko so nižje zaplate svežega snega neugodno cukale. Plazilo takrat (še) ni. V dolini pa cvetoča pomlad.

Včerajšnji dry tooling zopet po Krvavcu.Peš,kolo,smučke.Iz Velikega Zvoha se je včeraj še dalo pripeljat zvezno do plaže,v parih dneh pa bo veselja konec.Po vzhodni strani je že vse kopno,tako da se z biciklom že lahko pripelje do kopališča na vrhu,ki je bil včeraj že brez ledenega oklepa.Bliža se poletje,po domačih kucljih nam sonce jemlje sneg,seveda pa se bo zopet kmalu vse vrnilo,vse bo še kot je bilo,vprašanje pa, če bomo mi.Letos pa se bo počasi treba preselit na ledenik pod Skuto,morda se najde tam še par zavojev.
lp m

Sosed, ki se je šele vzpenjal proti Zadnjemu Voglu, nas je še dodatno opogumil, da se nam ob tej uri (moralo je biti nekaj čez deseto) ni bati pretirane odjuge. Spustili smo se še malo po dolini, nato pa zagnano zavili v smeri Prvega Vog(a)la. A nekje na polovici vzpona so se Blažu uprli psi in naju je moral počakal na balkonu z razgledom. Vrh ni bil več daleč. Spust smo ubodli po dolinici, ki je usmerjena JZ in nas je postregla z odlično smuko (hvala sosedu za spodbudo). Nato pa preko Pl. Dedno Polje nazaj v realnost. Na poti domov se srečamo še z Alenom in njegovo ekipo, ki so z usti do ušes prismučali z Hochalmspitze.

Iz Doline za Kopico se zdijo vsi trije Vogli na dosegu roke. V mislih sem imel prvega, a je bil Blaž preveč nadušen, da bi mu odrekel to veselje. Med vzponom je sicer razmišljal, da če bodo pošiljke saharskega peska še tako obilne, bomo v prihodnje smučali po sipinah in namesto po snegu. Upam, da so njegove skrbi vendarle pretirane! Ker so tereni obrnjeni proti zahodu oz. jugozahodu, sneg še ni popustil. Sledili smo smučini, ki so jo udobno urezali naši sosedje dan prej in bili hitro na vrhu. Potem pa še enkrat juhu proti Dolini za Kopico. In to kar v kratkih rokavih!

Krožno kabinska gondola in sedežnica Šija več ne obratujeta. Cena vozovnice za gondolo in sedežnico Orlove glave stane 25 Eur. Dobro predelan sneg in lepo vreme sta omogočila hitro napredovanje. Pozna ura in zgodnja sprememba vremena sta greben Šije in okoliške vrhove zavila v meglo, ko sem prišel na vrh. Tudi čakanje na lepše razmere ni pomagalo. Vendar pa spust na planino Zadnji Vogel orientacijsko ni zahteven, če sledimo grebenu Šile in na sedlu pod Voglom zavijemo v konto in se pri zadnjem prehodu držimo desno.

Več ali manj strnjena snežna odeja se začne pri lesi pod Pl. pri Jezeru, a je ta poln iglic in drugih smeti, ki jih je otresel veter. Na Dednem Polju me pričakata Metka in Blaž. Zvečer ne pretiravamo z debato o reševanju sveta… Glede na napovedane temperature se odločimo, da odrinemo čimbolj zgodaj, še v temi. Deloma nam je to tudi uspelo, a smo na turo krenili vseeno pol ure kasneje kot smo načrtovali: nekaj zaradi ure ki je »zatajila«, malo pa me je minila zagnanost, saj sem naglavno svetilko pozabil v dolini. Zjutraj je sneg večinoma pomrznil in hitro napredujemo. Sonce nas ujame že visoko nad Bušinko. Na Kopici sploh še nisem bil, zato sem prav z veseljem potegnil smučino v breg. Srenačev nismo rabili. Vrhnji greben je brez opasti, zato brez zadrege potegnemo povsem na razgledni vrh. In imamo kaj videti! Kopica nas je nagradila s smučanjem po še ravno prav opuščenem snegu. Čisto turno smučarsko pomladno veselje.

Zopet mešanica AO in TSKO PD Kamnik, mladiči, zreli in ta stari - odlična družba. Cilj , Gros Geiger in nato smuka na Johannishute je bil v planu že nekaj let.
Zbralo se nas je deset ,Tomaž je uredi rezervacijo na Essener-Rostocker koči. Popoldne po razriti krnici od blatnih plazov, do zapolnjene koče - preko sto gostov. Vse urejeno , hrana dobra ( repete kolikor hočeš ). Zjutraj smo štartali malo v difuzi po dooolgi krnici, razmere proti vrhu vedno boljše, po 11 h se je spucalo in je ratala šajba.
Vzpon je kar dolg, ta hitira grupa je porinila naprej, ta počasni smo nekaj štrikali po krnici in naenkrat sem ostal sam - v začelju. Približno sto višincev pod vrhom večina pusti smuči in gre peš na vrh. Preden sem prisopihal na vrh so naši vrli Kamničani že odsmučali vršnjo pobočje . Bilo mi je dano , da sem bil na vrhu sam dobrih 15 minut.Razmere za smučat dobre , sedi dolga prečka cca 2 km levo pod vršaci na višini cc 2500 m do Kleine Geiger-ja . Moji predhodniki so potegnili odlično špuro za prečni spust.Tam sledi zavoj preko malega sedla levo, v krnico koče Johannis hute, po Wenedigerjem.
Spust po grapi, okoli pol druge ure popoldanje bil kar adrenalinski . Po grapi in levo ter desno so namreč že dopoldne potegnili plazovi gnilca , tako ta je bil občutek v grapi res neugoden. Tempertura so res nemogoče visoke za ta čas.
Še hidracija pri koči,na prijetni terasi, nato pa spust po cesti v dolino. Ampak čudni občutki so se potrdili tudi pri sestopu, ker je nekajkrat obilo priletelo čez cesto, iz "neba".

Mala Mojstrovka je priljubljeni turnosmučarski cilj, a tokrat ni bila deležna pretiranega obiska. Na smuči stopimo še preden se smučina požene v breg. Jure je tokrat potegnil udobno smučino vse do Grebenca in s Taskotom sva mu hvaležno sledila. Na Grebencu smo morali skozi pas rušja smuči prenesti na hrbtu, potem pa je šlo v smučarskem koraku vse do vrha. In to po eni sami belini, saj je pošiljka nekaj novega snega dan ali dva prej prekrila saharski pesek. Z vetrovnega vrha se kaj hitro poberemo in odsmučamo po lepo zalitih terenih. V dilemi Drevesnica ali Grebenc, je zmagal slednji. V strminah pod njim se najde tudi kamenje. Bili smo ravno še dovolj zgodnji, da temperature dneva snegu še niso naredile hudega. Zaradi napovedanih visokih temperatur, bo v naslednjih dneh potrebna dodatna previdnost in razmislek (če sploh) kam.

Če noče nihče nič napisat ,bom pa spet jaz.
Ekipa športnega petka danes zopet na Krvavcu.Bil sem v najboljši družbi sam s seboj.Iz Jezerc do Rozke kot običajno z biciklom,naprej pa še malo na smučeh,do vrha pa dol in spet gor na vrh Krvavca.Razmere za hojo in ohranjanje kondicije so bile dobre,pivo na plaži je še vedno 1,5e.Stavkajo zdravniki,stavkajo sodniki,stavkal sem tudi jaz,zato se mi ni nič mudilo domov.
Še dva dneva in na Krvavcu dokler bo sneg,bo zopet vse za nas znucane turaše.
lp

Z prijateljem Mirkotom ( Čeha ) danes zapeljeva v Logarsko dolino,na kocu ceste parkirava in pot pod noge.Do Okrešlja je kopno,smučke nosiva,vode je obilo naprej je snega veliko.Cilj je bil Savinjsko sedlo,smučarija po predelanem snegu pa vse iz vrha do Okrešlja noro uživaška.V spodnjem delu se je treba sicer prebiti čez plazovine,kar pa po odlični smučariji zgoraj sploh ni bilo problematično.Sestopna grapa v Križu in Turski žleb sta lepo široko zalita,vendar se sedaj seveda to samo ogledujem in spotoma obujam krasne spomine.Bil je lep popraznični dan.

Na mojem skoraj domačem pragu nič posebnega.Današnja zgrešena napoved 30.m/s veternega dodatka se ni uresničila posledično pa je bilo na Krvavcu le peščica ljubiteljev smučanja.Na Veliki Zvoh sem prilezel v kratkih rokavih in pri pospravljanju cuckov ni bilo nobenih vetrovnih neušečnosti.Iz vrha proti planini Dolga Njiva sta danes presmučani obe grapi,ravno tako snega dovolj tudi proti planini Koren,ki pa današnjih sledi ni bilo videti.Sneg je bil že od jutra precej južen,ja spomlad je tu.
Na plaži pa srečanje z prijateljem in gospo izpod Kamniških planin,ter znancem iz Koroške,ki ga preko portala še enkrat lepo pozdravljam.
lp m

Narodni park Fanes-Dolomiti

V organizaciji TSK LiMa smo se odpravili na 4 dnevni(24.3.-27.3.) izlet v Fanske alpe-Dolomiti.
Nastanili smo se v koči Fanes 2060m, ki nudi vse udobje za turnega smučarja. Že na spletni strani koče, ti ponudijo opise cca. 20 smučarskih tur v okolici.
Področje je mali raj za turno smučarijo, da o navdušujočih razgledih ne govorim.
V štirih dneh smo v sodelovanju z vremenom v dveh skupinah skupno opravili vzpone na 4 vrhove in izvedli 6 spustov z vrhov, predvrhov in sedla v okolici Fanes hutte.
Razmere za smučanje so glede na borno zimo zelo ugodne, mislim, da bodo aktulne še sigurno kak mesec.
Zadnji dan smo v sestopu prismučali do izhodišča(avta) Pederu hutte cca 1500m.

Pod 2000m je zapadel kozmetični pršič. Z višino debelina novega snega lepo narašča. Temu dodamo še mraz in sonce in dobimo izvrstne razmere.
Na gori je bilo včeraj 7 smučarjev. Štirje so se spustili z vrha (vztop je tik pred pravim vrhom, nekaj metrov naprej po grebenu za križem) po strmi vzhodni vesini proti Kölnbreinu. Pod nogami se jim je posulo zelo konkretno. Ob zavedanju, da je smučar sredi plazu z eno nogo na zemlji, z drugo nogo pa v zemlji, spreletava srh.

Čeprav nisem vstal zelo zgodaj, me je lepo vreme prepričalo, da se je treba nekam premaknit. In sem šel proti Vršiču, med potjo sem ocenil, da je Košuta premalo zasnežena. Vršič je bil pa zelo bel, že od Koče na Gozdu so bila drevesa poprhana s svežim snegom, cesta pa normalno prevozna do vrha. Na Vratca sem se odpravil zadnji, pred mano so bili trije, dva sta pa že navdušeno prismučala. Ker sem bil pozen je bila smučina prijazna za vzpon, le zadnjih višinskih 20 m na Vratca je šlo lažje s smučmi na nahrbtniku, derez pa nisem rabil. Peš sem nadaljeval po narejenih stopinjah do izstopa Butinarjeve grape, potem pa na smuči in po lepi špuri do vrha. Bilo je kičasto, le veter ni prispeval k spomladanskemu vzdušju. Na Mali Mojstrovki nas je bilo malo, na Veliko pa se je vzpenjala velika skupina smučarjev. Ko sem prisopihal na vrh so že vsi odsmučali. Po odjuženem pršiču sem še našel nekaj neprevožene flanke samo za mene. Nad Vratci se je dalo priabručat kakšnih 15 m nad sedelčkom, do njega pa spet malo peš. Začetek po plazu je bil super, kljub temu, da je bil že zelo presmučan. Spodaj pa je senca že pomrznila smučine in je bilo malo bolj poskočno, ampak vseeno juhuhu! Aleš

Pogorje Devoluy,Pied Gros de St. Etienne 2448m, okoli 1000 višinskih metrov spusta

Zjutraj so se od sonca ožarjeni vrhovi Devoluy videli že iz okna kuhinje v hotelčku Saulaise, kjer smo si pripravljali zajtrk. Danes bo lep dan in vrh obeta dobro smuko. V prevodu njegovo ime pomeni Veliko stopalo St. Etienne. Strmo zgoraj in položno spodaj – itak. Zopet smo parkirali ob žičnici obzervatorija Institute de Radioastronomie Milimerique in se direktno navzgor ob žičnici začeli vzpenjati. V daljavi, v steni,ki pripelje na Pic de Bur sem si lahko ogledala dva, ki plezata Heroic Crossing. Za mojo alpinistično dušo nič tako zelo posebnega. Smuči si oprtaš na ramo in z derezami in dvema cepinoma po ledu odpikaš navzgor. Saj tako smo si včasih tudi po Slovenski v Triglavu skrajšali pot navzgor. Posebno je pa to, da greš tukaj čez podzemni rov. Iz velikega stopala smo po lepo odpuščenem spomladanskem celcu odsmučali v dolino. Dolgi spusti so tu, v francoskih hribih, res juhuhu. Domov grede smo si v slavnem Hotel de la Post v simpatičnem mestecu Corps privoščili pijačo. Kdove kaj je naročil Napoleon, ki se je nekoč tudi tu ustavil.

Damjanov opis me je zvabil na tudi meni priljubljen vrh.Prepričalo me je tudi dejstvo da bo noč hladna,kar pomeni večjo varnost,na sicer kar plazovitem vrhu.Sobotno nočno sneženje je omogočilo hojo z smučmi od avta do vrha.Zapadlo ga je tja do 10-15 cm,a se je pršič hitro preobražal v gnilec.Pod Tegoško goro so obsežni talni plazovi,zato jo hitro pobrišem proti zahodu in v zavetju posameznih smrek,v zgornje nadstropje.V varni razdalji od velikih veht z lahkoto dosežem udoben vrh.Malo čez deseto uro se prelevim v smučarja in po odlični flanki odvijugam proti Tegoški planini.Navzdol ni šlo več z smučmi,saj je sonce naredilo svoje.Te le nesem do meje z pl. Pungart,od tam pa po njej ,mimo koče do avta.